Čustveno ravnovesje in 3 vrste sreče
Ajurveda je celostna veda.
Kot bistveno sestavino resnične sreče prepoznava ČUSTVENO RAVNOVESJE.
Ardžuna (iz Bhagavadgite, ep Mahabharata, bojišče na predvečer vojne, glavna oseba je Ardžuna) je ujet med dve DHARMI (dolžnosti, poslanstvi).
Naj bo bojevnik ali družinski član?
Kot bojevnik se mora boriti, in tako morda ubiti celo lastnega očeta.
Kot družinski član pa se ne sme boriti proti bližnjim.
Ardžuna je tako v ČUSTVENI STISKI. Je tesnoben in prestrašen. Depresiven in nemočen.
Moleduje gospoda Krišno, da ga odreši teh muk …
Sprašuje se, kako je ubijanje lahko duhovno početje. Kako je lahko prav, da ubiješ svoje bližnje.
Mar ne bi bilo prav, da se odreče svoji dolžnosti bojevnika.
Krišna mu odvrne, da je njegova dolžnost (dharma) bojevnika pred vsemi drugimi.
Pove mu, da obstajajo tri vrste sreče.
Prva je SATVIČNA. Temelji na satvi. Lastnosti svetlobe, modrosti in radosti. Proces razvijanja te sreče je težak in terja PONIŽNOST. Izhaja iz dolgotrajne predanosti SAMOPROUČEVANJU in iz razvijanja UMSKE in ČUSTVENE MIRNOSTI.
Zanika ego, a hrani dušo (najgloblji jaz).
Na začetku, ko se podamo na pot proučevanja in preobražanja lastnih vzorcev, lahko satvično srečo občutimo kot strup. A z marljivo vadbo in zorenjem postane sladka in hranljiva, kot nektar.
Druga vrsta sreče je RADŽASIČNA, izhaja in radžasa, kar pomeni, da je odvisna od negovanja zunanje podobe, pridobivanja moči nad drugimi, borbe za izide in sledenja izpolnitvi želja.
Ta navzven usmerjena sreča ima priokus kroničnega razburjenja in tesnobe. Radžas nas neprestano žene v DEJAVNOST, DOSEŽKE, SE ZAMASKIRA V TRDO DELO.
ZADOVOLJI EGO, A IZSTRADA DUŠO!
Ko uresničim en cilj, se že spogledujemo z drugim … A zadovoljstvo radžasa je kratkotrajno.
Ta sreča je sprva sladka, a slej ko prej postane grenka in strupena.
Tretja vrsta sreče je TAMASIČNA, izhaja iz tamasa.
Nanaša se na kratkotrajno zadovoljstvo nad “opuščanjem iskanja samega sebe” in na izogibanje delu na čustvenem ravnovesju.
Zavede nas, da se umaknemo iz sveta, povzroča BREZBRIŽNOST, IZOGIBANJE in SPANEC. Njen odmev sta INERCIJA in DEPRESIJA.
Trenutno se lahko odraža v občutku olajšanja, ki izhaja iz umika, izogibanja, a se hitro sprevrže v TRPLJENJE. Ta vrsta sreče je strupena skoraj od začetka do konca,
Ardžunov boj spominja na naš epski boj za DUHOVNO in ČUSTVENO RAVNOVESJE.
Izziv Ardžune je v tem, da razbere, katero dolžnost mora upoštevati: družinskega poglavarja ali bojevnika.
Oz. naš izziv je v odločitvi: ali naj ostanemo v svojem območju ugodja ali se borimo, da bi se razvijali.
Naši izzivi so morda različni, a vsi se lahko poistovetimo z ARDŽUNINO DILEMO.
Ko se spoprijemamo z bolečimi čustvi in težavnimi življenjskimi prehodi, morda tudi sami hrepenimo po tem, da bi se odpovedali boju. Morda se želimo izogniti morebitnemu sporu in izgubi, ki nastopita s samoproučevanjem.
A v srcu smo vsi duhovni bojevniki.
Ko se predamo duhovnemu potovanju, to morda pomeni, da bomo morali na poti, kot Ardžuna, tudi “ubijati”.
Morda bomo morali opustiti dele sebe, ki nam ne služijo več - ne glede na to, kako navezani smo bili nanje. Morda bomo morali žrtvovati zgodbe in vzorce, ki so nas nekoč opredeljevali, a nas nič več ne hranijo.
Zmožnost čustvene uravnovešenosti nam je prirojena. Naš izziv je v tem, da strupenega okusa, ki nastopi na začetku potovanja, ne prepoznamo kot znamenja, da je nekaj narobe, temveč kot nepogrešljivo odskočno desko na poti do resnične sreče. Naš izziv je v tem, da se držimo procesa, tudi kadar dvomimo o njegovem izidu.
Pot do čustvenega ravnovesja ni neposredna ali predvidljiva. Vije se po serpetinah in je polna dozdevno neizvedljivih nalog. Vendar pa, te naloge s seboj prinašajo nepričakovano pomoč in skrite nagrade. Ko se povežemo s svojim umom in telesom, smo lahko bolj empatični in povezani z drugimi.
Ko ugotovimo, da naše čustvene izkušnje nismo mi, lahko srečamo modrost in ravnovesje, ki sta mi.
Na poti do čustvenega ravnovesja spoznamo, da imata tesnoba in depresija nekaj skupnega s srečo in mirnostjo.
Kot vsa druga stanja tudi onidve prihajata in odhajata. Čustveno ravnovesje bomo našli, ga izgubili, ga spet našli in tako dalje v nedogled.
Sprevideli bomo, da dragocenost potovanja ni v doseganju trajnega stanja čustvenega ravnovesja. Približali pa se bomo enemu glavnih ciljev joge in njene sestre ajurvede: opazovanju in umirjanju izkustvenih nihanj, ki zastirajo naš najgloblji jaz.
Ko ponovno naravnamo svoje čustvene vzorce, vnovič odkrijemo umetnost čustvene preobrazbe in navdahnemo druge, da storijo enako. Naše zavestno potovanje proti satvični sreči razodene svoj nektar. Naravnanost, za katero smo morda mislili, da je omejena na naše lastne čustvene sisteme, seže onstran naše domišljije. Je del veličastnejšega čustvenega omrežja, ki nas povezuje z vsemi živimi bitji.
Iz knjige “Joga za čustveno ravnovesje”, dr. Bo Forbes
Kot bistveno sestavino resnične sreče prepoznava ČUSTVENO RAVNOVESJE.
Ardžuna (iz Bhagavadgite, ep Mahabharata, bojišče na predvečer vojne, glavna oseba je Ardžuna) je ujet med dve DHARMI (dolžnosti, poslanstvi).
Naj bo bojevnik ali družinski član?
Kot bojevnik se mora boriti, in tako morda ubiti celo lastnega očeta.
Kot družinski član pa se ne sme boriti proti bližnjim.
Ardžuna je tako v ČUSTVENI STISKI. Je tesnoben in prestrašen. Depresiven in nemočen.
Moleduje gospoda Krišno, da ga odreši teh muk …
Sprašuje se, kako je ubijanje lahko duhovno početje. Kako je lahko prav, da ubiješ svoje bližnje.
Mar ne bi bilo prav, da se odreče svoji dolžnosti bojevnika.
Krišna mu odvrne, da je njegova dolžnost (dharma) bojevnika pred vsemi drugimi.
Pove mu, da obstajajo tri vrste sreče.
Prva je SATVIČNA. Temelji na satvi. Lastnosti svetlobe, modrosti in radosti. Proces razvijanja te sreče je težak in terja PONIŽNOST. Izhaja iz dolgotrajne predanosti SAMOPROUČEVANJU in iz razvijanja UMSKE in ČUSTVENE MIRNOSTI.
Zanika ego, a hrani dušo (najgloblji jaz).
Na začetku, ko se podamo na pot proučevanja in preobražanja lastnih vzorcev, lahko satvično srečo občutimo kot strup. A z marljivo vadbo in zorenjem postane sladka in hranljiva, kot nektar.
Druga vrsta sreče je RADŽASIČNA, izhaja in radžasa, kar pomeni, da je odvisna od negovanja zunanje podobe, pridobivanja moči nad drugimi, borbe za izide in sledenja izpolnitvi želja.
Ta navzven usmerjena sreča ima priokus kroničnega razburjenja in tesnobe. Radžas nas neprestano žene v DEJAVNOST, DOSEŽKE, SE ZAMASKIRA V TRDO DELO.
ZADOVOLJI EGO, A IZSTRADA DUŠO!
Ko uresničim en cilj, se že spogledujemo z drugim … A zadovoljstvo radžasa je kratkotrajno.
Ta sreča je sprva sladka, a slej ko prej postane grenka in strupena.
Tretja vrsta sreče je TAMASIČNA, izhaja iz tamasa.
Nanaša se na kratkotrajno zadovoljstvo nad “opuščanjem iskanja samega sebe” in na izogibanje delu na čustvenem ravnovesju.
Zavede nas, da se umaknemo iz sveta, povzroča BREZBRIŽNOST, IZOGIBANJE in SPANEC. Njen odmev sta INERCIJA in DEPRESIJA.
Trenutno se lahko odraža v občutku olajšanja, ki izhaja iz umika, izogibanja, a se hitro sprevrže v TRPLJENJE. Ta vrsta sreče je strupena skoraj od začetka do konca,
Ardžunov boj spominja na naš epski boj za DUHOVNO in ČUSTVENO RAVNOVESJE.
Izziv Ardžune je v tem, da razbere, katero dolžnost mora upoštevati: družinskega poglavarja ali bojevnika.
Oz. naš izziv je v odločitvi: ali naj ostanemo v svojem območju ugodja ali se borimo, da bi se razvijali.
Naši izzivi so morda različni, a vsi se lahko poistovetimo z ARDŽUNINO DILEMO.
Ko se spoprijemamo z bolečimi čustvi in težavnimi življenjskimi prehodi, morda tudi sami hrepenimo po tem, da bi se odpovedali boju. Morda se želimo izogniti morebitnemu sporu in izgubi, ki nastopita s samoproučevanjem.
A v srcu smo vsi duhovni bojevniki.
Ko se predamo duhovnemu potovanju, to morda pomeni, da bomo morali na poti, kot Ardžuna, tudi “ubijati”.
Morda bomo morali opustiti dele sebe, ki nam ne služijo več - ne glede na to, kako navezani smo bili nanje. Morda bomo morali žrtvovati zgodbe in vzorce, ki so nas nekoč opredeljevali, a nas nič več ne hranijo.
Zmožnost čustvene uravnovešenosti nam je prirojena. Naš izziv je v tem, da strupenega okusa, ki nastopi na začetku potovanja, ne prepoznamo kot znamenja, da je nekaj narobe, temveč kot nepogrešljivo odskočno desko na poti do resnične sreče. Naš izziv je v tem, da se držimo procesa, tudi kadar dvomimo o njegovem izidu.
Pot do čustvenega ravnovesja ni neposredna ali predvidljiva. Vije se po serpetinah in je polna dozdevno neizvedljivih nalog. Vendar pa, te naloge s seboj prinašajo nepričakovano pomoč in skrite nagrade. Ko se povežemo s svojim umom in telesom, smo lahko bolj empatični in povezani z drugimi.
Ko ugotovimo, da naše čustvene izkušnje nismo mi, lahko srečamo modrost in ravnovesje, ki sta mi.
Na poti do čustvenega ravnovesja spoznamo, da imata tesnoba in depresija nekaj skupnega s srečo in mirnostjo.
Kot vsa druga stanja tudi onidve prihajata in odhajata. Čustveno ravnovesje bomo našli, ga izgubili, ga spet našli in tako dalje v nedogled.
Sprevideli bomo, da dragocenost potovanja ni v doseganju trajnega stanja čustvenega ravnovesja. Približali pa se bomo enemu glavnih ciljev joge in njene sestre ajurvede: opazovanju in umirjanju izkustvenih nihanj, ki zastirajo naš najgloblji jaz.
Ko ponovno naravnamo svoje čustvene vzorce, vnovič odkrijemo umetnost čustvene preobrazbe in navdahnemo druge, da storijo enako. Naše zavestno potovanje proti satvični sreči razodene svoj nektar. Naravnanost, za katero smo morda mislili, da je omejena na naše lastne čustvene sisteme, seže onstran naše domišljije. Je del veličastnejšega čustvenega omrežja, ki nas povezuje z vsemi živimi bitji.
Iz knjige “Joga za čustveno ravnovesje”, dr. Bo Forbes